Navigacija | JEFRA

Išči

Išči po spletu

10.10.2009

Seks, rock in F1

SEBASTIANU VETTLU Z NEDELJSKO ZMAGO V SUZUKI OSTAJA ŠE NEKAJ TEORETIČNEGA UPANJA, DA PREMAGA JENSONA BUTTONA.

Želje mnogih angleških navijačev, da si njihov ljubljenec zagotovi veliki naslov že na Veliki nagradi Japonske v Suzuki, se (še) niso uresničile. So pa Britanci dobili svojega prvaka v tej deželi leta 1976, ko je dirkač James Hunt na dirkališču Fuji v hudem nalivu s svojim mclarnom osvojil tretje mesto in tako samo za točko premagal Nikija Laudo, ki je na dirki zaradi slabe vidljivosti in zelo nevarnih razmer dirkanja odstopil. Niki, ki je tisto poletje na starem Nürburgringu doživel hudo nesrečo v Ferrarijevem dirkalniku, katere posledice so na njegovem obrazu vidne še danes, verjetno ni bil pripravljen še enkrat tvegati svojega življenja za ceno naslova prvaka.

James Hunt bo ostal ena najbolj prepoznavnih osebnosti v zgodovini tega športa. Na začetku svoje kariere je bil poznan po divjaškem dirkanju, ki se je velikokrat končalo s spektakularnimi trčenji. Kmalu ga je opazil ekscentrični lord Hesketh ter ga povabil v svoje moštvo in leta 1973 je v Monaku tudi debitiral v formuli ena. Bogati angleški lord je s člani svoje ekipe živel na veliki nogi. Toda potratno življenje in »zabavni program«, ki se je odvijal v razkošnih hotelih in še bolj razkošnih jahtah, je kmalu izčrpalo oziroma izpraznilo lordov mošnjiček. Ob koncu sezone 1975, v kateri je Hunt na Nizozemskem dosegel svojo prvo zmago, je moštvo zaprlo svoja vrata. Naslednje leto ga je najel McLaren, ki je v zadnjem trenutku zamenjal dvakratnega svetovnega prvaka Emersona Fittipaldija, ta pa se je preselil v brazilsko moštvo Copersucar. Hunt se je pokazal za odlično zamenjavo, saj mu je uspelo že v prvem letu z novimi delodajalci osvojiti prvenstvo. Po tem uspehu je dirkal še dobri dve sezoni, potem pa je leta 1979, ko je vozil za moštvo Walterja Wolfa, po dirki v Monaku nenadoma in nepričakovano končal svojo dirkaško kariero.

James Hunt

James Hunt je bil tipičen predstavnik mlade generacije s konca šestdesetih, ki se je uprla konservativnim načelom tedanjega življenja. Začelo se je z Beatli, sledile so jim številne rokovske skupine, pojavili so se hipiji, komune, svoboden seks, hašiš in marihuana. Ko je postal svetovni prvak, je tobačnemu gigantu zavrnil podpis pogodbe, s katero bi se obvezal, da bo na vseh uradnih prireditvah in srečanjih nosil temu primerno slavnostno obleko. Običajno je hodil naokoli v zguljenih kavbojkah in raztegnjenih majicah, poleti pa v scefranih kratkih hlačah iz džinsa in najraje bosih nog. Tako oblečenega je službena pot zanesla tudi v Ljubljano, kjer so ga sprejeli rahlo zgroženi predstavniki nacionalne avtozveze, oblečeni v temne obleke, ki so jih krasile instantne kravate z grbom njihove organizacije.

Na dirkah se je najraje zadrževal v bivalniku svojega moštva, kjer je bilo vedno dovolj mladih in brhkih deklet. Zgovoren je bil tudi napis, ki ga je imel na svojem dirkalnem kombinezonu: »Seks je zajtrk šampijonov«. Svoj prosti čas je preživljal s številno družbo v svoji hiši v Španiji, kjer je prirejal divje zabave v slogu tistega časa. V elitne restavracije je običajno prihajal v družbi svojega nemškega ovčarja z imenom Oskar. Alkohol, nikotin in predvsem opojne substance so naredile svoje in kmalu je spoznal, da s takim slogom življenja ne bo več mogel dosegati niti povprečnih rezultatov; hitro se je sam odločil, da bo končal kariero, še preden ga bo odpustil nezadovoljen lastnik moštva.

V zasebnem življenju ni imel veliko sreče. Prva žena mu je kmalu ušla z znanim igralcem Richardom Burtonom, ki se ga bodo mnogi spomnili po vlogi maršala Tita v filmu Sutjeska in po dvakratni zakonski zvezi z ameriško igralko Elizabeth Taylor. V drugi, prav tako propadli zakonski zvezi sta se mu rodila dva sina. Kmalu po končani karieri ga je kot strokovnega komentatorja pri televizijskih prenosih angažirala britanska BBC. S svojimi duhovitimi komentarji je večkrat vznemiril predvsem starejšo generacijo ljubiteljev formule ena. Počasi se je izkopal tudi iz objema alkohola, drog in depresije ter začel novo, skromnejše življenje. Prestižni osebni avto je kmalu zamenjal s kolesom in dostavnim avtomobilom. Toda usoda mu ni namenila dolgega življenja. Leta 1993 je umrl za posledicami srčne kapi na svojem domu. Bil je star samo petinštirideset let. V javnosti je dolgo veljalo splošno prepričanje, da je vse svoje premoženje zapravil in umrl reven kot cerkvena miš, toda na njegovem bančnem računu so našli več kot dva milijona dolarjev, ki jih je z oporoko zapustil svojima sinovoma.

V današnjih časih ima obdobje konca šestdesetih let mnogo privržencev med mladimi predvsem v glasbi in slogu oblačenja. Novega Jamesa Hunta pa ne boste več dočakali. Uničile in onemogočile ga bodo razne športne oblasti in njihove PR-službe že v kakšnem regionalnem prvenstvu formule BMW.

Objavljeno: Polet, 08.10.2009

  • Share/Bookmark

Zapisal-a jefra v 10.10.2009 ob 09:49 pod Dirke, Ljudje, Mediji, Zgodovina
Objava še nima komentarjev