Navigacija | Ko odmevajo cerkveni zvonovi …

Išči

Išči po spletu

Ko odmevajo cerkveni zvonovi …

VERNIKI F1 SO BOLJ GOREČI OD SLEDILCEV VATIKANSKE CERKVE, KAR SEVEDA NI PRESENEČENJE. MAŠI SE NAMREČ DRAMATIČNO RAZLIKUJETA.

Zvonovi ene številnih cerkva v Monzi glasno odmevajo ob zgodnjem nedeljskem dopoldnevu in mimoidoče opozarjajo, da je nedelja dan za bogoslužje. Toda ogromna procesija ljudi, ki koraka mimo glavnega vhoda božjega hrama, se danes za tovrstna vabila ne meni, njihova ušesa hočejo danes slišati drugačen hrup: zvok, ki ga proizvajajo osemvaljni dirkalniki formule ena. Današnji cilj te množice vernikov, ki skoraj praviloma nosijo na sebi vsaj kakšen kos rdeče obleke, je danes Autodromo Nazionale di Monza, ki je v tamkajšnjem kraljevskem parku, njihov glavni namen pa je videti in spodbujati njegovo rdeče božanstvo Ferrari.

Vatikan oziroma Katoliška cerkev v Italiji je imela v letih po drugi svetovni vojni izredno negativen odnos do motošporta. Vzrok za to naj bi bil slabši obisk nedeljskih maš v mestih, kjer so potekale različne dirke, saj so očitno verniki že takrat bolj uživali ob rjovenju številnih dirkalnikov na improviziranih dirkališčih kakor na cerkvenih klopeh ob zvoku orgel in komornem petju. Leta 1957 je na dirki Mille Miglia španski dirkač plemiškega rodu Alfonso de Portago zaradi počene pnevmatike na svojem ferrariju zletel v množico gledalcev. Zaradi posledic nesreče je poleg dirkača in njegovega sovoznika umrlo še deset ljudi, med njimi pet otrok. Cerkev je izkoristila ta nesrečni dogodek in odkrito napadla Enza Ferrarija, ki ji je bil že dolgo trn v peti. Legendarno italijansko dirko so za vedno prepovedali, Enza pa je oblast kot lastnika moštva preganjala še nekaj let.

Minilo je več kot trideset let od nesrečnega dogodka, ko se je leta 1988, po posredovanju lokalnega župnika, na obisk tovarne Ferrari v Maranello pripeljal sam papež. Takrat že močno bolan in slaboten Enzo ga ni mogel osebno sprejeti, z najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom sta govorila samo po telefonu. Vlogo gostitelja je prevzel njegov sin Piero, ki je papeža tudi zapeljal nekaj krogov po testni stezi v Fioranu. Očitno je poskočni črni konjiček naredil vtis tudi na svetega očeta, saj je v svoji rezidenci pozneje večkrat sprejel vodilne može Ferrarijeve ekipe in njihove dirkače.

Cerkev pa je spet izrazila svoje nezadovoljstvo leta 2001, saj je bila Velika nagrada San Marina v Imoli prav na veliko nedeljo, ki je eden največjih katoliških praznikov. Organizatorja je iz velike zadrega rešil župnik iz Maranella, ki je predlagal neposredni prenos nedeljske maše iz njegove cerkve na velike zaslone ob dirkališču. Ta župnik tudi ohranja tradicijo svojega predhodnika, da se vedno oglašajo zvonovi ob vsaki Ferrarijevi zmagi. Podobnim težavam so se organizatorji največjih dirkaških tekmovanj v Ameriki elegantno izognili, saj že od nekdaj zaposlujejo dušne pastirje, ki ob nedeljah skrbijo za vernike med dirkači in obiskovalci. Na malce nenavaden in predvsem zelo nevaren način pa je leta 2003 med dirko za Veliko nagrado Velike Britanije v Silverstonu vzbudil pozornost obiskovalcev katoliški duhovnik, ki je tekal po najhitrejšem delu steze s transparentom, na katerem je pisalo: Berite Biblijo, Biblija ima vedno prav. Na veliko srečo so ga varnostniki hitro odstranili in preprečili tragedijo.

Zanimiv je primer brazilskega dirkača Alexa Ribiera, ki je leta 1977 nastopal v formuli ena s tovarniškim marchem. Financirala ga je katoliška fundacija, ki še danes skrbi za mlade športnike, ki prihajajo iz najbolj revnih južnoameriških družin. Veliki napisi Jesus saves in Christo salva so z njegovega dirkalnika po nekaj dirkah izginili, saj se je hitro zganila Mednarodna avtomobilska organizacija, kajti njen statut že dolgo prepoveduje vsakršno koli oglaševanje verskih in političnih organizacij na tekmovanjih pod njenim okriljem. Z Alexom, ki je po končani karieri vozil na dirkah F1 posebno izdelan AMG mercedes, namenjen hitremu medicinskemu posredovanju, sva se večkrat pogovarjala o kartingu in njegovih mladih dirkačih. Že dolgo ga ne vidim več, saj je leta 2000 na dirki v Monaku z omenjenim avtom priletel v varnostno ograjo, njegov sopotnik, doktor Syd Watkins, ki je leta skrbel za prvo pomoč ponesrečenim dirkačem, pa je imel zlomljena tri rebra. Verjetno se mu je prav on zahvalil za nadaljnje sodelovanje.

Dirkači se ponavadi zelo redko odločijo, da bi spregovorili o svojem verskem prepričanju, če ga seveda sploh imajo. Brazilec Ayrton Senna je v enem svojih zadnjih ekskluzivnih intervjujev izjavil, da globoko veruje v Boga in da ga to verovanje dela močnejšega tudi za volanom dirkalnika. Te njegove odkrite izjave so postale tarča prikritega posmeha nekaterih dirkačev in tudi posameznih medijev. Kakor koli že, Senna je še danes idol številnim ljudem različnih narodnosti in verskih prepričanj po vsej zemeljski obli.

Objavljeno: Polet, 17.09.2009

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a jefra v 21.09.2009 ob 11:41 pod Dirke, Mediji, Zgodovina

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !